Za vse ljubitelje ušesnih masaž, čaka danes prava balzamična izkušnja. Eterični zvoki avstralsko/francoske skupine Heligoland se po več kot desetletju izdajanja EP-jev vrača z novim LP-jem, ampak tokrat zreducirano. Zasanjana shoegaze veterana, pevka Karen Vogt in kitarist Steve Wheeler, se z novim albumom This Quiet Fire predstavljata kot duo. Da pa bi album zvenel še bolj astralno, sta k sodelovanju ponovno povabila Robina Guthrie-ja iz pionirske in zelo pogrešane dream pop skupine Cocteau Twins, ki je kot producent poskrbel za še dodatno dimenzijo. Guthrie pušča svoj pečat, že od njihovega zadnjega albuma z naslovom All Your Ships Are White, sodeloval pa je tudi pri vseh vmesnih EP-jih, ki so nas pripeljali do današnjega albuma.
Kljub temu, da se je Heligolandova zasedba spremenila, band z novim albumom ne odkriva tople vode, v zvočnem smislu, ampak še vedno ostaja zvest slow-corovskemu pristopu do žanra. Otvoritvena pesem Mallory, ni ravno dober pokazatelj tega kaj nas čaka skozi celotno plato saj je kontrastno še najbolj živahen, nam pa vseeno uspe predstaviti elemente, ki jih lahko ob poslušanju pričakujemo. Nežen tremolovski vokal spremljajo stopnjujoči se minimalistični kitarski in bobnarski vložki, ki počasi naraščajo v vedno bolj gost zven in nas popeljejo v breztežen dream popovski kozmos.
Druga skladba poimenovana po Zeusovi ženi Hera in njej sledeča Hope, z molovsko progresijo akordov predstavljata bolj otožno plat Heligolandovega skladanja. Nikoli pa niso njihove pesmi popolnoma malodušne, temveč je vedno moč zaznati utrinke upanja in optimizma. Predvsem komad Hera se proti koncu prebije skozi melanholičnost in končna na tolažilni noti. V pesmi Always se duo reši bobnarskih udarcev in v ospredje postavi Vogtovo harmonično petje, katerega božajo čutni odtenki eteričnih kitar. S tem instrumentalnim pristopom Heligoland še bolj poudari njihovo mehkobo in nežnost. Sledeči romantični Palomino, je kot nalašč za cartanje ob teh mrzlih dneh. Če pa slučajno nimate nobenega za pocrkljat, je pesem sama po sebi dovolj toplo zveneča da vas ogreje, ne morem pa obljubiti, da boste kaj manj osamljeni.
Mračno poimenovan Shadows, ni popolnoma zvest svojemu naslovu. Začne se precej umirjeno in decentno, nato pa v komad vstopijo bobni in presekajo to skromnost, tako potegnejo pesem iz svoje sence v bolj jasno obzorje. Mogoče najmanj izstopajoča in pozabljiva skladba na albumu, saj vsebuje precej repetitivno petje in instrumentalnost, katera zveni kot da ji nekaj manjka. Running, je komad z najbolj razgibano tolkalsko produkcijo. Bobnarska sekcija se skozi komad več krat preobrazi in spremeni svojo intenzivnost. Vogtova poskrbi za precejšen vokalni zvočni zid z na gosto zloženimi vokalnimi inserti, ki prepajajo celotno kompozicijo. Če združimo razgiban bobnarski nastop, vokalno neprepustnost in seveda Guthrijev mastering dobimo najbolj bogat komad na celotni plati.
Naše potovanje skozi zasanjano vesolje skupine Heligoland, se s komadom Throw Me to the Stars še bolj približa odprti širini njihovega ambientalnega zvoka. Harmonično prepletajoči se vokali in precej občutno bobnanje ustvarijo vrtinec, v katerem se izmenjujeta nežnost in intenzivnost. Ta razcepljenost in sam zven pesmi precej spominjata na že prej omenjene Cocetau Twins.
V predzadnjem komadu z naslovom Trinity se Vogtova in Wheeler ponovno izogneta bobnarskim vložkom. V pesmi lahko slišimo klavir, ki spremlja Vogtovo petje. Zelo žalostno zveneča skladba umiri zvočno dogajanje pred koncem. Verjetno najbolj izrazita pesem na albumu, nas zaradi instrumentalne skromnosti in iskrenosti, pripravi do tega da obstanemo za trenutek in se ji prepustimo. Zaključni komad Wish, nas po potovanju skozi eterični zvočni prostor albuma, počasi spusti na realna tla. Z zelo optimističnim zvenom nam da vedeti, da bo vse dobro. V nas zbudi nostalgične občutke, za katere mogoče nismo niti vedeli da obstajajo in nas spomni na lepše trenutke. Karen in Steve nam pomahata v slovo, mi pa lahko samo upamo, da se bomo z njima v naši redakciji srečali še kdaj.
Sonično gosto in profesionalno skomponiran album, se ločuje od današnjega modernega pristopa k žanru. Lahko bi rekli, da zaradi tega Heligoland spada v »dream pop za odrasle«, torej tiste ki spremljajo žanr že od njegovega spočetja. Heligoland zelo dobro zapolnjujeta praznino, ki so jo v žanru pustili Cocteau Twins in si zaslužijo še večjo pozornost, kot so je deležni trenutno. To je album, ki bo vsem dream-pop/shoegaze navdušencem dostavil pravo dozo zasanjanih zvokov in ogrel še prihajajoče mrzle dni.
Comments