Aaron Turner je verjetno eden najbolj aktivnih glasbenikov na svojem področju. Fura glabeno založbo Hydra Head, ki precej redno izdaja nove albume in igra v skoraj vseh bendih, ki so se razvili iz močno pogrešanega projekta ISIS. Tako ga lahko najdemo v težko zvenečih skupinah kot so Old Man Gloom, GREYMACHINE, v katerem sodeluje z Justinom K Broadrickom, iz legendarnega dua Godflesh in njegovega solo projekta Jesu, se pa pojavlja tudi v malo manj metalskih vodah. Ravno lani se je na 21. ediciji festivala Roadburn v Tilburgu predstavil pod imenom DOOLHOF, ki v nizozemščini pomeni labirint, v katerem je sodeloval z Willom Brooksom iz eksperimentalnega hip-hop kolektiva dälekmin belgijskim audio/vizualnim umetnikom Dennisom Tyfusom.
Da pa ne bomo smatrali Aarona kot edinega delovnega člana SUMAC, katerega album danes omenjamo, sta tukaj še njegova glasbena kolega Brian Cook na basu, ki je redni član zelo popularnega post-rock/post-metal inštrumentalnega banda Russian Circles in bobnar katerega priimek ne bi moral imeti manj samoglasnikov, Nick Yacyshyn, ki pa se je s svojimi Genghis Tron po desetih letih prebudil iz hibernacije in napovedal nov album za leto 2021.
Vsi ti projekti v katerih Turner pušča svoj pečat se na nek način pojavljajo v njegovem trenutno glavnem projektu SUMAC. Leta 2015 so izdali debutantski album The Deal in tri leta za tem njihov kolaborativen album, pri katerem so med svoje vrste povabili japonskega multi-instrumentalista in kulturnega provokatorja Keijija Hainota, s črevastim naslovom American Dollar Bill - Keep Facing Sideways, You're Too Hideous To Look At Face On.
Supergrupa, ki si je ime sposodila pri oreščku, kateri se v mediteranski kuhinji uporablja kot začimba, ima v svoji ekstra začinjeni diskografiji še dva albuma, ki sta vredna omembe in en EP. In sicer, What One Becomes iz leta 2016 in Love in Shadow, ki je izšel istega leta kot njihovo sodelovanje z japonskim umetnikom in krajši EP z naslovom Before You I Appear, ki vsebuje tri re-mikse in ga lahko v tem primeru zanemarimo.
Letos oktobra so SUMAC izdali njihov četrti album s prikladnim imenom May you be held. Zakaj prikladnim? Zato, ker verjamem da si letos vsi zaslužimo en topel objem in slišati »vse bo ok«, saj smo preživeli leto 2020.
Na prvi posluh bi si človek mislil, da je to še ena zelo glasna gmota eksperimentacij, heavy riffov in Turnerjevih mogočnih vokalov, ampak v samem jedru te, milo rečeno, »metalske gmote« je tesno zapakirano upanje in ljubezen, ki se na samem vrhuncu albuma prikaže, kot nekaj, kar bi lahko bilo marsikomu katarzično. Aaron pravi, da mu težka glasba predstavlja neko potrditev življenja, edino s katero čuti spiritualno ekstazo in SUMAC mu to omogoča. Kljub temu, da se SUMAC poslužuje po soničnosti težko zvočnih področij, se s pomočjo Aaronovega pristopa do ustvarjanja glasbe, njihov zvok prelevi v nekaj, čemur bi jaz rekel da je onkraj metalskega obzorja, kar so tudi dokazali v njihovem letošnjem podvigu.
Sam album se začne s komadom A Prayer for Your Path, ki nas z ambientalnimi zvoki in Turnerjevimi kriki blagoslovita na našem potovanju skozi plato, ki pa je občutno težka z malo postojankami, na katerih bi si lahko malo oddahnili. Takoj po tem atmosferičnem začetku, pa nas pozdravi riff in Aaronov visoko frekvenčni krik, kot da nam hoče povedati »dobrodošli na vašem potovanju«. Pesem, ki si deli isto ime kot album May You Be Held, je tudi najdaljša. Skoraj dvajset minut dolga pasaža omogoča triotu dovolj manevrskega prostora za improvizirane vložke in noisy eskperimentacijo, ki na čase spominja na inštrumentalne segmente iz njihove »trilogije« Blackout, ki jo lahko najdemo na albumu izpred štirih let What One Becomes in prisili obrazne mišice da se namršijo ob poslušanju tega simbiotičnega muziciranja.
The Iron Chair, z njegovim mrzlo zvenečim naslovom na našem potovanju predstavlja najbolj razburkan del albuma, ki pa ne vsebuje nobene konsistentne melodije oz. rifaže pri kateri bi poslušalec lahko zamigal. Verjetno na posluh najbolj zahteven del albuma v katerem se pokaže improvizacijska sposobnost Turneja, Briana in Nicka, bi pa lahko rekli, da so verjetno sami trije bolj uživali ob snemanju tega segmenta kot pa mi poslušalci doma. Na tem delu, se občuti, da je šlo v samo izdelavo njihovega četrtega studijskega podviga zelo dosti občutkov in samega »filinga« ob preigravanju in se niso striktno držali nekih predčasno napisanih glasbenih vložkov, se pa vmes, v tem temnem soničnem oblaku polnem kitarskega hrupa, zasliši tudi nekaj bolj lahkotnih kitarskih insertov, ki na lep način obarvajo komad in na svoj način opozorijo da se tudi v grozljivo zvenečih stvareh lahko skriva nekaj bolj pozitivnega.
Ta komad nas ponese v drugi del albuma, ki pa začne počasi postajati vedno bolj jasen in odprt. Pred zadnji del albuma z naslovom Consumed na določenih delih, sploh na delih, kjer slišimo Turnerjevo ječanje, zveni kot nekaj, kaj bi se dalo slišati na enem izmed albumov skupine Harvey Milk , predvsem na njihovem zadnjem albumu izpred desetih let A Small Turn of Human Kindness. Consumed zveni precej apokaliptično, ampak z zametki upanja, ki se pojavljajo skozi celotno plato. Instrumentacija je dosti manj improvizirana, kot recimo na prejšnji pesmi. Aaron in njegova glasbena kolega, nam dajo zopet nekaj kitarkih, bobnarskih in basovskih vložkov pri katerih se da zamigati. Do konca komada nas pripelje skoraj da že hipnotično bobnanje Yacyshyna, repetitivno basiranje Cooka, preko vsega tega pa Turnerjevo improviziranje na kitari, ki nam da občutek zadnjih izdihljajev močnega viharja, ob koncu katerega pa zaslišimo še zadnji lirični vložek iz Aaronovega grla
»Now up from the pit
To walk the soaking soil
His eyes lift
To behold the stars
Each breath a hymn
To a world reborn.«
in še zadnjič skristalizira tisti kanček upanja, ki je bil prisoten skozi celotno plato ampak skrit pod plazom hrupa.
Če je mirno pred vsako nevihto je mirno tudi po njej in ravno na tak način se album začne in konča. Album se konča kot nekaj, kaj bi sledilo po neurju. V ozadju lahko celo slišimo nekaj, kaj spominja na dež. V primeru May You Be Held se verjetno pogovarjamo o čustvenem neurju, ki ga je letos verjetno skoraj vsak od nas na neki točki tudi začutil. Naslov zaključne pesmi Laughter and Silence nam da skozi precej minimalistično inštrumentacijo, v katero so vključene tudi orgle, vedeti, da se stvari, kljub težki življenjski poti, po navadi umirijo in izboljšajo.
Turner je za Apple Music povedal, da lirično deli album na dva dela. Prvi del se osredotoča na njegov strah pred prihodnostjo in prihodnostjo njegovega otroka, glede na to v kakšnem stanju je svet v katerem živimo. V drugem delu albuma se pa spopade z nemočjo pri kontroliranju skupne poti, ki si jo kolektivno ustvarjamo.
Precej pesimistična, vendar realistična misel, na katero v teh kriznih časih pomisli vsak. Še nekaj tednov do konca tega bednega leta in bomo videli, če se bo ta misel obdržala, ali nas čaka nekaj bolj optimističnega.
Marsikateri pristaš metal glasbe, se verjetno zmrduje nad to plato, češ da je preveč bluzenja in šprudlanja po inštrumentih, ampak ravno ti elementi poudarjajo dejstvo, da so SUMAC nekaj širšega od klasičnega poimenovanja metalskega žanra in z vsako plato poženejo svoje lovke čez meje okvirjev težke kitarske glasbe.
Comments