Tisti občutek, ko se zbudiš malo drugačen, kot navadno. Ne veš točno, kako se razlikuješ od kakšnega drugačnega sobotnega jutra - morda si celo pozabil, da bi ta trenutek rabil biti noro zmačkan. Zato si v miru skuhaš kavo, med srkanjem odtujeno zreš v telefon ali pa skozi okno in razmišljaš o naslednjem koraku. Nastaviš si glasbo - s tapravimi nostalgičnimi ritmi za poplesavanje - in se v osamljeni kuhinji, morda celo na balkonu, prepustiš valovanju zraka na tapravih frekvencah.
S temu občutku primerno instrumentalno plato Samurai Shoes je ravno junija preteklega leta postregel jeseničan Samo Pivač, rednim poslušalcem bolj znan pod imenom Samuel Blues.
25-letnik pa ima kljub starosti za sabo že zavidljivo delo. Legende pravijo, da je blues igral že v maternici - s kitaro v roki se je praktično rodil. Po bendih je začel postopati že leta 2012, leto kasneje pa že izdal prvenec Claws, smoke, hips and LOVE.
Trenutno za njem stoji devet albumskih izdaj, pred parimi meseci nas je pa dražil tudi s svežimi komadi preko svojega Youtube kanala. Če se potrudimo in globlje pobrskamo po spominu, obstaja tudi kakšna sinapsa, ki nas opomni, da ko se je v klubih v Ljubljani in drugod po naši majhni deželi še lahko dokaj brezskrbno skakalo, se je kar pogosto znašel na odru, nemalokrat tudi zraven blues kolega Miha Eriča. V začetku decembra smo ga s kitaro in sončnimi očali na odru lahko poslušali tudi preko streama v organizaciji ŠKUC-a, kjer je poslušalcem dal pokušine za kar nas čaka ob povratku na oder.
Projekt, natančneje osmi po vrsti, je Samove poslušalce presenetil z zamenjavo sopotnika na njegovi ustvarjalni vožnji. Prepoznavni raskav vokal zamenja za digitalni posrednik, ki albumu pričara druge vrste žmoht. Skoraj očitno je lahko, da se je projekt valjal po glavi in produkcijsko razvijal že nekaj časa pred izdajo ter ni zgolj spontana ideja, izvedena v par dnevih. Igračkanje s klaviaturo in MIDI kontrolerjem je naplavilo na koncu premišljen album, ki se je po skorajda letu od izdaje v diskografijo kar pozitivno zapisal. Za izpustiti pa tudi ni detajla, da je bila digitalna plata pod rokami Žige Rezarja na magnetnem traku upočasnjena, dokler ni dosegla človeškemu ušesu najnaravnejših 432 Hz, kar je bil tudi trik nekaterih starejših glasbenih legend. Tematska nit, ki se je pa bolj kot ne naključno našla proti koncu ustvarjalnega procesa, izhaja iz retro zvokov starih video iger, ki pusti odtis na prav vsaki izmed pesmi.
Ob poslušanju se prične japonsko obarvano abstraktno potovanje. Dežele, ki nam je predstavila igralne konzole, še vsaj naslednje pol ure ne boste zapustili. S komadom Earth fikcijski junak prvič skoči na tla in prične svojo pustolovščino. Pesem se gradi okoli razvijanja in nadgrajevanja ustvarjenih loop-ov s še vedno jasnim žigom izvajalca v pogosto ključnih odmevih surf kitare. Podoben razvoj je jasen tudi na preostalem delu albuma, saj pričara točno tak retro zvok, kot je bil željen. Bolj položna pesem Samurai Shoes nas pripravi na avanturo, ki še pride, saj na Japan in Japan, pt. 2 gredo stvari že zares. Pridobi se na tempu, slišijo se zvoki laserjev s katerimi se prebijamo naprej, ki se nevsiljivo pojavljajo tekom pesmi - prav napeto torej. Z nekoliko oddaljenim zvokom in ponovno mirnejšo atmosfero dobi Abraxas skorajda zlobno avro nekega nam še neznanega bitja. A že vodi k zaključku v Yamaha Sunlight, kjer so na pladnju višji toni kitare, ksilofona in ostalih digitalnih elementov, kjer si junak, ki ga spremljamo od začetka, za trenutek oddahne in se refleksivno spogleda z doživetjem, ki smo ga skozi njegove oči bili tudi sami deležni.
Če se še kdo po tem zvočnem potovanju morda sprašuje, zakaj bi se zdaj dotaknili lanskoletnega projekta, ki niti ni najbolj svež v Pivačevi diskografiji, bi pa zdaj lahko bilo jasno, da album s svojo izvedbo izstopa. Neke vrste enostavnost in nalezljivost vsakega komada, ki pusti odprto romanje po domišljiji vsakega posameznika, brez večje težave enostavno pritegne in ne izpusti izvajalčevega značilnega blues vonja. Predstavi ga zgolj na drugačen način. Album nam ponudi točno kar si je nenamerno zastavil in v poslušalcu prikliče željo, da izbrskamo staro 8-bitno konzolo in iz nje odpihnemo prah, ki je zadnja leta nemoteno obstajal na njeni površini. Na nek način se album zaveda svoje majhnosti in niti ne cilja v nedosegljive višave. Zabaven projekt za ustvarjalca in interesanten prav tako za marsikaterega poslušalca, da se ujamemo še v svoj “jam”. Izgleda pa, da Samuel Blues z digitalnim pristopom do glasbe ni prenehal eksperimentirati, saj je kasneje lanskega leta postregel s še z enim digitalno obarvanim albumom Trip to Now-Here, kjer se ponovno predstavi instrumentalno. Zagotovo bomo še kar nekaj časa poslušali njegove rife, saj mu volja do ustvarjanja gori vedno svetleje in predvsem glasneje.
Comments