Čista perverzija je prvi in edini album zagrebških hardcorovcev Sköl. Po premoru na polovici 80-ih se je band ponovno zbral v malce drugačni zasedbi, kot smo jih bili vajeni na live posnetkih iz začetka desetletja. Ženski vokal je zamenjal kitarist in idejni vodja skupine Tomislav Petrlić, svojo prvo in edino ploščo, pa so leta 1990 izdali pri kultni hrvaški založbi Slušaj Najglasnije!. Nekatere njihove pesmi iz te plošče je Zdenko Franjić vključil tudi na vsem poznano kompilacijo Bombardiranje New Yorka. Založba je nekaj let nazaj svoj katalog tudi digitalizirala in je prosto dostopen na spletu, vsi zamudniki, ki še niste poslušali tega albuma zatorej več nimate izgovorov.
Ovitek albuma, ki se deli na stran Eva in Adam je v svoji značilni tehniki narisal Krešimir Bauer. Biblijski par je pretvoril v grotesken konglomerat perja, puha in kožuha, v tvorbi, katerih videz lahko opišem le kot - čisto perverzen. Album je precej bolj surov, temačen in hladen kot material, ki ga je band izvajal na začetku 80-ih. Vesele in preproste tematike, so nadomestile nekoliko bolj resne in družbeno kritične pesmi, band pa je za svoje poslušalce vključil tudi kar nekaj pozitivnih sporočil za spopadanje z negotovimi časi, ki so tedaj kot črn oblak počasi zajemali Jugoslavijo. Med mnogoterimi šablonskimi izdajami in tendencah po vračanju k bolj spevnim ter melodičnim oblikam punka, je ravno ta album pozitivno drugačen in inovativen.
Uvodna pesem Stvarnost preide straight to the point, krik »Uaaaaaaa!« in bobneči ritmi bobnarja Gorana Pradegana, zvenijo bližje zgodnjemu black ali speed metalu, kot pa hardcoru kot bi ga pričakovali. Že tekom prve pesmi pa nam Sköl prikaže, da je pred nami hace kot se spodobi, s hitrim tempom in energičnim ter nekoliko zajebantskim vokalom. Komad je hitro mimo, kot podaljšek pa mu, s podobnim metalskim introm, sledijo Lica. Ena izmed bolj mosh friendly pesmi na plošči, v kateri poleg mitraljez bobnov, ki »streljajo« po publiki, refren zelo melodičen in napisan, za skupno prepevanje celotne dvorane. Pozitivno sporočilo tega komada o samostojnosti in odločnosti, postane tekom albuma rdeča nit v kar nekaj pesmih in predstavlja dobrodošel odgovor na temačnost pesmi in zvoke na prvi strani plošče. Naslednji komad On je definitivno med šibkejšimi, sledi standardni pankovski strukturi in zvočno ne navdušuje najbolj, pozitivna plat te pesmi je rahlo politično obarvano besedilo, vendar tudi to ostaja v senci sledečih pesmi. Heroji pripovedujejo vsakdan mnogoterega zagrebškega pankerja, ki ga vse bolj nazadnjaška družba in posamezniki mlatijo dobesedno in v prenesenem pomenu. Skupina v tej počasnejši kompoziciji opozarja na prihajajoč čas nacionalizma in čaščenja lažnih herojev v družbi. Svjetlost kljub svojemu naslovu nadaljuje »črno in sivo« melodičnost do sedaj slišanega. Ima surf-rockovski intro, zelo podoben kakšnim Dead Kennedys preostanek pesmi pa je zelo gost in zabasan s kričečo distorzijo kitare Gordana Vukičevića in umazanim basom Nedljeljka Tota. Sing-a-long refren se pojavi ravno takrat, ko se nam zdi, da se utapljamo v črnini not in predstavljajo naslovno svjetlost. Pesem je definitivno vrhunec strani Eva¸ morda tudi celotne plošče. Prvo stran band zaključi z odo svojemu mestu, Zagreb-u. Pesem je hitrejšega tempa, kar prelomi niz bolj mirnih in melanholičnih predhodnih komadov, ter napoveduje kaj nas čaka, ko plato na gramofonu obrnemo.
Na B oziroma Adam strani plošče, Sköl »prestavijo v višjo brzino« in pesmi so veliko hitrejše ter agresivnejše. Vse skupaj je bolj približano hardcoru 80-ih let. Bobnanje na prvi pesmi Noč postane še bolj metalsko, vključuje pa tudi veliko več činel in vložkov, ko se bobnanje preseli na floor tom. Takšna spremljava in pevčevo militantno kričanje »1,2,3,4«, ustvarita občutek vojske pred katero se skrivamo po nočnih ulicah Zagreba, besedilo pa nam razkrije, da bežimo pred nikomer drugim, kot vojsko živih mrtvecev. Sledeča pesem Čovjek je zvočno dokaj standardna in predvidljiva, kljub bogatemu uvodnemu delu, ki se ta v nadaljevanju dokaj hitro porazgubi. Četudi si najbolj »hardcore med hardcore« brez ljubezenskih pesmi pač ne gre, kar Sköl izpolnijo s pesmijo Ona. Naslednja pesem, Jurica je zelo hiter in energičen komad, kot nalašč za kakšno disko noč s svojim polka ritmom in močnim delay efektom na kitarah. Pesem nas skupaj z naslovnim Jurico prebudi in pripravi na odličen zaključni finiš albuma. Predzadnji komad Kako bih je poklon panku kot takemu v 80-ih. Sama pesem je hitra in glasbeno ne razočara, njen pravi pomen pa je v sporočilu vsem pankerjem, ki so skupaj odraščali in doživljali v bolj freigeistovskih časih Zagreba. Željo po vračanju v »stare dobra vremena« zlomi kruta resničnost brezposelnosti in osamosvajanja oziroma odraščanja. Sentimentalnost in strah pred novimi časi, ki jih Kako bih vzbudi v poslušalcih, za doseganje svojega polnega efekta izkoristi zaključna pesem Ravno se drži. S svojim močnim sporočilom, ki v ospredje postavlja ponos, sodelovanje in pogum, bodri mlade pankerje na prehodu v siva 90-eta leta, ki so bila pred vrat in je hkrati pravi labodji spev, najboljša pesem B strani in celovit zaključek albuma.
Plošča se od svojih sodobnikov v glasbenem stilu razlikuje ravno v tem, da zveni veliko »hladneje«, črno in resno kot bi pričakovali, ter je za moje pojma prinesla kar nekaj inovativnosti standardni HC formulaciji. Kljub dolgoletni karieri pa je na nekaj mestih še vseeno mogoče zaslediti neuigranost benda, kadar se zdi, da se med sabo pri igranju ne poslušajo najbolj in zvenijo nepovezano in zelo začetniško. Takšne napake je mogoče slišati tudi na EP-ju Uzmi i Reži, ki je bil izdan sledeče leto - leta 1991. Na EP-ju so se Sköl ponovno vrnili, k bolj preprostim komadom, na katerih so veliko več pozornosti posvetili politični kritiki razpadajoče države na robu vojne. Album je čez leta upravičeno postal kultna klasika tega prostora, med poslušanjem pa je treba dosledno upoštevati navodila na ovitku – SLUŠAJ NAJGLASNIJE!
Comments