Na noč čarovnic so skupaj z volkodlaki, mumijami in vampirji ponovno zaživeli tudi portlandski »živi mrtveci« - Lebenden Toten. Hrupna noisecore zasedba, ki že slabi dve desetletji povzroča tinitus svojim poslušalcem in »kuri« varovalke mnogoterih klubov in kleti. Njihova založba Iron Lung Records je lani izdala njihov prvi live album Synaptic Noise Dissociation, katerega je skupina nevede posnela Aprila 2017, na koncertu ob 10. obletnici založbe. Tonski mojstri so »na skrivaj« posneli nekaj izmed nastopov, med katerimi je bil kraval in ropot Lebenden Toten zrel za samostojno izdajo.
Album se za razliko od prejšnjih ponaša z zelo dobro produkcijo in čistostjo zvoka, kar pripomore k surovemu zvoku po katerem je bend splošno poznan. Predirljivi toni cvilečih kitar, ki prebadajo bobniče so tako še bolj ojačani in razločni, kar je bilo na nekaterih preteklih kasetnih izdajah, seveda formatu primerno, manj prisotno. Nastopi v živo so definitivno adut v rokavu Lebenden Toten, saj na njih svojo opremo navijejo vsaj »do 11«, kar lahko slišimo tudi na sami izdaji, na kateri je v primerjavi z ostalimi studijskimi posnetki, zvok še glasnejši, bolj surov in oglušujoč.
Že od nastanka leta 2001 se člani držijo podobnega recepta pri sestavljanju skladb. Po vzoru japonskih noisecore bandov kot so Gai, Confuse in Dust Noise igrajo hitri »balls to the wall« hardcore punk z dobro dozo distorzije in mikrofonije, s katerim nad svojo publiko izvajajo pravo sonično bombardiranje. Gonilna sila skladb je definitivno ritem sekcija s Keithom Testermanom za bobni in Miro Sonnleitner na bas kitari. Keith s svojim arsenalom d-beata in polka ritmov žene skupino do izredno hitrih tempov, medtem ko je večina glavnih melodij izvedena ravno na bas kitari, ki je zato pogosto v ospredju. Za zvočni zid hrupa in distorzije je zadolžen kitarist Frank. Njegova vloga je ustvarjanje kakofonije krikov, šumov, cviljenja in ostalih neopisljivih zvokov z namenom preglasiti ostale inštrumente in razdevičiti vsa ušesa v dvorani. Na tem mestu je omembe vredno to, da so vsi člani zasedbe veterani PDX punk scene in imajo kot celota za sabo že kar nekaj bendov. Tako so Lebdenen Toten tudi nastali, ko sta že omenjenemu Franku in pevka Chanel hrup in surovost njunega tedanjega benda Atrocious Madness želela potencirati do neprepoznavnih razsežnosti. Chanel je tako rekoč idejni vodja skupine, saj je večina tekstov njenih, obenem pa za bend ustvarja tudi likovno. Njeni vokali spominjajo na krike mitoloških harpij, na svoje vzklike pa pogosto doda tudi efekt odmeva, kar je v skladu z manipuliranjem zvoka pri celotnem bendu. Svojo hardcorovsko plat še posebej pokaže v hitri in kričeči repeticiji besedil, kjer se pogosto zdi, da celotno pesem zapoje skorajda na en mah, saj so vokalni deli tako zelo kompaktni in odlično izvedeni.
Na albumu sicer ne slišimo nič novega materiala, vendar izvedbe že poznanih komadov zvenijo sveže in bolje kot na prejšnjih LP-jih in singlih. Otvoritvene skladbe Theater of Death, Blood Drinkers in Dead Noise nam kljub svoji krajši minutaži ponudijo odličen uvod v naslednjih 25 minut vsesplošnega direndaja. Hitremu polka d-beat ritmu se pridruži močno melodična bas podlaga, za zvočni zid statike pa poskrbi »preterana« distorzija na kitari. Kričeči vokali so ritmizirani v skladu z bobni, s čimer se besedila o pacifizmu in medijski odvisnosti lažje in bolj udarno prebijejo skozi bodečo žico, ki jo ustvarja Frank. Četrta pesem Eat the Life, je odličen indikator nekoliko bolj eksperimentalnih projektov, ki se jih bend loteva, kot sta na primer LP Mind Parastites in single Static. Klasičnemu noisecorovskemu intru igranja kitare v ojačevalec z namenom povzročanja mikrofonije sledi komad nekoliko počasnejšega tempa, ki pa z uporabo efektov na kitari in na vokalih ustvari psihedelično vzdušje ter melodije. Očitno je, da Lebenden Toten v zadnjih nekaj letih vedno več ustvarjajo v podobnem stilu, kar je že in verjamem, da bo tudi v prihodnje privedlo do zelo zanimivih izdaj.
Na sledečih komadih Commodities in Pawn Sacrifice bend spet pridobi na hitrosti, v ospredje pa prvič preide tudi kitara. Na nekaj mestih prevzame celo glavno melodijo medetem, ko se Frank pridruži Chanel tudi pri petju z nizkim kruljenjem, ki po distroziji spominja na sireno ob tračnem napadu, kar je kakor zvočni kot tudi liričen leitmotiv albuma. Po zaslugi bobnečega udarjanja po floor tomu sta ta komada izredno gosta in temačna. Poltretjo minuto dolga Static #1 je najdaljša skladba na plošči, kljub naslovu pa je v njej, kovinski hrušč statike in šumenja nekoliko milejši. Tudi ta skladba je s svojim krajšim kitarskim solom, ki na mestih zveni podobno kot sintetizator bolj eksperimentalna kot ostale, četudi v njej zasledimo vse potrebne sestavine za hardcore hit kot se šika.
Inferno in Forced Consent igrata podobno povezovalno vlogo kot ostali nekoliko krajši komadi na albumu. Prvenstvena naloga nastopa na obletnici so bili seveda mnogoteri moshpiti in krvavi bobniči publike, kar je band s krajšimi in energičnimi komadi zlahka dosegel, četudi na albumu zvenijo nekoliko odveč, kot »filler« za doseganje zadostne minutaže. Kitara v obeh skladbah žaga na polno in nedvomno prekaša marsikatero domačo Husqvarno, tako po zvoku kot tudi po meritvah decibelov. Sledi naslovna pesem iz albuma Near Dark, ki je vračanje h koreninam banda z melodično bas kitaro in odmevajočimi kriki vodilnih vokalov. Prostorski zvok kitare, ki alternira med levo in desno stranjo odra, pa vzbuja strašljivo atmosfero preletavanja bombnikov in nočnega bombardiranja o katerem poje pevka Chanel.
Za zadnji brutalni napad cvileče kovine poskrbita Static #2 in Vampires. D-beat klasiki, ki s celotno zagnanostjo in energijo, ki jo band premore napadata naše čute in sinapse iz naslova albuma, katerih bo po poslušanju verjetno »pregorelo« vsaj nekaj tisoč. Za »šus in galamo« ponovno skrbita bas kitara in bobni, ki še posebej v skladbi Vampires zasluženo prejmejo svojih 5 minut slave ter prevzamejo vodilno vlogo. Za vse, ki ste se prebili do konca albuma in še slišite na obe ušesi je band za zaključni komad pripravil pravo poslastico. Static #2 je vrhunec celotne plošče, v njem pa Lebenden Toten še zadnjič pokažejo zakaj so eden izmed najboljših trenutnih hardcorovcev v Portlandu, če ne kar v Ameriki. Prisotni so vsi elementi njihovega »čarobnega napoja« od prodornih krikov Chanel, ki odmevajo še dolgo po uvodu, do umazane distorzije kitare, ki v valovih zapolnjuje prazni zvočni prostor in seveda ritem sekcije, ki s svojim grmenjem poskrbi za izjemno hitrost in zagon. Proti koncu se pojavi nekaj manjših napak v uigranosti benda, kar pa je popolnoma razumljivo po vseh kilovatih energije, ki so jih med nastopom potrošili vsi ojačevalci, kot tudi bend sam.
Lebenden Toten smo lahko nekaj let nazaj v živo spremljali tudi v ljubljanski Gromki, posnetek koncerta pa je prosto dostopen tudi na spletu. Band se po 20-ih letih skupnega igranja še zdaleč ne ustavlja in kljub mnogim govoricam o razpadu in nekaterim menjavam v zasedbi nadaljuje svoj zvočni teror. Četudi za njihov špil ne boste slišali predčasno, boste njihov vik in krik v radiju 100 kilometrov najverjetneje lahko slišali med samim nastopom, takrat pa le urno robce v ušesa in pogumno v prvo vrsto na živ žav prve klase.
Comentarios